Staranje – stigma ali izziv
V znanstveni monografiji, ki jo je izdal B. Macuh leta 2017 in nosi naslov »Življenjski slog starejših v domovih za starejše«, je v uvodu zapisal: »Po 65. letu starosti oz. ob vstopu v tretje življenjsko obdobje se vse več starostnikov odloči za spremembo okolja in s tem za odhod v dom za starejše. Danes ne velja več, da so starostniki obnemogle osebe, temveč so, če jim služi zdravje, še polni življenja, ljudje z mnogo izkušnjami in optimistično naravnani. V okviru institucionalne oskrbe jim je na osnovi navedenega potrebno omogočiti, da vse danosti koristno uporabijo ter s tem še izboljšajo kakovost življenja v tretjem življenjskem obdobju in s tem posledično lastni slog življenja.«
V tokratni monografiji skušamo nadgraditi znanstvena in strokovna razmišljanja o življenju po upokojitvi, tj. po 65 letu in nadalje (v tretjem in četrtem življenjskem obdobju), saj se le-to podaljšuje in starejši postajajo vedno bolj pomemben član sodobne družbe, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v državah Evropske unije (v nadaljevanju EU) in širše po svetu. Tako imajo starostniki ob dopolnjeni starosti še vsaj dvajset let aktivnega življenja pred seboj.
Vse družbe po svetu, tudi evropske družbe, se starajo. Leta 1950 je bilo le 12 % evropskega prebivalstva starejših od 65 let. Danes se je delež že podvojil, projekcije pa kažejo, da bo leta 2050 več kot 36 % evropskega prebivalstva starih 65 let in več. Kriva sta stopnja rodnosti in dolgoživost. V preteklosti je imela ženska v Evropi v povprečju več kot dva otroka. Od leta 2000 je stopnja rodnosti padla pod to mejo. Evropejci zdaj tudi živijo dlje, v povprečju 78 let, v primerjavi s 66 leti v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Podaljšano človeško življenje je znak blaginje Evrope, vendar skupaj z nizko stopnjo rodnosti v regiji ustvarja tudi vrsto socialnih in finančnih težav za celino. Morda najbolj kritično je dejstvo, da se delež delovno aktivnih, ki lahko oskrbujejo starejše, zmanjšuje, čeprav narašča število oskrbovanih. Tako je potrebno iskati delovno silo izven EU.
Z namizno raziskavo (angl. research) se bova s soavtorjem osredotočala na analizo že obstoječih podatkov in informacij. To pomeni, da ne bova zbirali novih podatkov s terenskim delom, kot so ankete ali intervjuji, temveč bomo uporabljali vire, ki so že na voljo in jih bomo dodatno interpretirali. Opirali se bomo na sekundarne podatke, ki smo jih v preteklosti zbrali sami, oz. so jih zbrali drugi raziskovalci, organizacije ali institucije. Viri bodo vključevali raziskovalna poročila, strokovne študije, statistične podatke javne dokumente, internetne vire in medijske objave.
Skozi celoten pregled staranja ugotavljava, da so razmere za starejše v Sloveniji, navkljub težavam, ki se pojavljajo, še vedno dokaj ugodne. V namizni raziskavi bova predstavila življenje starejših drugje, predvsem v EU.
Wirtha idr. (2025) povzemajo avtorje v nadaljevanju, ki menijo, da bi eden od procesov, preko katerega bi lahko družbeno predpisana norma socialne aktivacije vplivala na pripravljenost starejših odraslih, da postanejo družbeno angažirani, bila internalizacija, menita Rothermund & Brandtstädter (2003). Kornadt & Rothermund (2015) pa dodajata, da na to, kako vidimo starejše odrasle in sebe kot starajoče se odrasle, vplivajo predstavitve starejših odraslih v medijih, osebne izkušnje s starejšimi odraslimi in naš proces staranja, pa tudi izpostavljenost stereotipom, povezanim s starostjo. Vauclair idr. (2018) pa menijo, da se pričakovanja in interpretacije izkušenj staranja razvijejo že v razmeroma mladosti in postanejo utrjeni do trenutka, ko človek doseže mlado odraslo dobo. Tako kulturno skupne ideje o tem, kaj so starejši odrasli in kakšni bi morali biti, prežemajo individualno dojemanje starejših odraslih. V mladosti, ko ta prepričanja niso usmerjena vase, njihova vsebina in vrednotenje običajno ostaneta nedvomna, pišejo Kornadt idr. (2020 in Levy (2009). S staranjem odrasli vse pogosteje razlagajo in ocenjujejo svoje izkušnje kot »povezane s starostjo« in (večinoma negativne) konotacije staranja postajajo vse bolj vključene v predstavo o sebi (ponotranjenje) (Kornadt idr., 2020). Medtem ko posamezniki prehajajo v pozno odraslo dobo, te predstavitve postanejo samoumevne in posamezniki jih začnejo nanašati nase in domnevno ravnati v skladu s tem (utelešenje) Kornadt idr. (2020). Podobno bi lahko na podlagi teorije socialne identitete trdili, da visoka identifikacija s skupino starejših odraslih povečuje ponotranjenje skupinskih norm. To lahko vodi do utelešenja tipičnih odnosov in vedenja skupine Hornsey (2008). Internalizacija in utelešenje imata trajne učinke na samoevalvacije, saj zagotavljata ozadje, ki oblikuje pričakovanja in interpretacije izkušenj posameznikov, ko odraščajo, pišeta Kornadt & Rothermund (2015).
Življenje samo po sebi v času razvite, globalne družbe ni lahko in enostavno. Ves čas se je treba boriti za svoje mesto v družbi. Morda je lažje tistim, ki »ne vedo, kam bi z denarjem,« saj lahko po mili volji trošijo brez da bi se bali za svojo prihodnost. A verjetno se tudi ti zavedajo, da je življenje minljivo. Že ob rojstvu smo postavljeni pred dejstvo, da bomo nekoč vsi (če le to dočakamo) stari. In biti star ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Daleč od tega. Morali bi biti ponosni, če bomo lahko oz. smo ostareli. To pomeni, da smo v življenju veliko doživeli (dobrega in slabega), veliko videli (lepega in tudi ne), ustvarili družino (ali pa tudi ne), bili del te kompleksne družbe in smo še »vedno tukaj« in še vedno funkcioniramo. Ne vedno, a življenje je takšno, da se je treba zanj truditi. Nič ni samoumevno in tudi proces socializacije ne.
V Sloveniji se soočanje s staranjem prebivalstva odraža skozi različne vidike, ki vključujejo tako ekonomske, socialne kot tudi zdravstvene izzive. Staranje prebivalstva prinaša s seboj večje povpraševanje po zdravstvenih storitvah, dolgotrajni oskrbi in prilagajanju pokojninskega sistema. Starejši ljudje se pogosto soočajo z izzivi, kot so nižji dohodki, negotovost glede pokojnin in naraščajoči stroški zdravstvene oskrbe. Poleg tega lahko staranje vpliva na njihovo sposobnost za delo in s tem povezano ekonomsko neodvisnost. Pogosto so izpostavljeni socialni izolaciji in osamljenosti, kar lahko negativno vpliva na njihovo duševno zdravje in dobro počutje. Prav tako je pomembno zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere in dostopnost do storitev, ki so prilagojene njihovim potrebam. S staranjem se povečuje tveganje za razvoj kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen in demenca. Pomembno je zagotoviti dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev, preventivnih programov in rehabilitacije, ki so prilagojeni potrebam starejših.
V knjigi bova predstavila, da se tudi Slovenija sooča s staranjem prebivalstva s sprejemanjem različnih politik in strategij, kot so: pokojninska reforma (zagotoviti vzdržnost pokojninskega sistema in pravične pokojnine za starejše)[1], zdravstvena politika (preventiva, promociji zdravja in zagotavljanje dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev za starejše)[2], socialna politika (spodbujanje aktivnega staranje, medgeneracijska sodelovanje in zagotavljanja podpore za starejše, ki potrebujejo pomoč in oskrbo) in stanovanjska politika (gradnja in prilagajanje stanovanj, ki so primerna za starejše). Vlada igra pri vsem tem pomembno vlogo, seveda pa tudi pobude nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti in posameznikov, ki prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja starejših v Sloveniji.
Ob vsem tem je zelo pomembna institucionalna oskrba starejših v Sloveniji, ki zajema različne oblike pomoči in podpore, ki so namenjene starejšim, kateri ne morejo več živeti samostojno in potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter zdravstveni oskrbi. Ta vrsta oskrbe se izvaja v različnih ustanovah, kot so domovi za starejše občane (DSO), posebni socialni zavodi in druge organizacije, ki ponujajo tovrstne storitve. Prav domovi za starejši in veliko povpraševanje po bivanju starejših v njih, postaja velik problem socialne politike, ki nikakor ne more slediti potrebam bo bivalnih zmožnosti, če pa že, se vedno na koncu zatakne pri kadrih, ki so seveda za tovrstno izvajanje storitev nujno potrebni. Na področju mreže domov za starejše smo v letu 2024 dosegli rekordno realizacijo investicij v vrednosti 19,3 milijona EUR, kar je preseglo celo načrtovani proračun. Odprli smo 11 novih objektov. V letu 2025 je v proračunu za ta namen predvidenih kar 41 milijonov EUR, kar bo omogočilo zaključek sedmih in začetek dodatnih sedemnajstih projektov. Seveda to ni bil rezultat zadnje vlade, ampak zastavljenih ciljev v preteklosti.
Vsekakor so domovi za starejše najpogostejša oblika institucionalne oskrbe starejših v Sloveniji. Ponujajo celovito oskrbo, ki vključuje bivanje, prehrano, higieno, zdravstveno nego, socialno delo in druge storitve, prilagojene potrebam posameznega stanovalca. Ločimo javne ali zasebne, specializirane za določene vrste bolezni ali stanja (npr. demenca) ali pa tudi kombinirani. Poleg domov za starejše obstajajo tudi drugi institucionalni zavodi, ki ponujajo oskrbo starejšim, kot npr. posebni socialni zavodi, ki so namenjeni starejšim s posebnimi potrebami, ter druge organizacije, ki izvajajo različne programe in storitve za starejše.
V vsebini predstavljava, da se institucionalna oskrba starejših deli na več vrst, glede na obseg in vrsto storitev, ki jih starejši potrebujejo. Nekatere najpogostejše vrste so: celodnevna, dnevna in občasna oskrba. Več in podrobneje o tem v nadaljevanju.
Seveda je predvsem za starejše dobre vedeti, kako do institucionalne oskrbe. Postopek se razlikuje glede na vrsto zavoda in storitev, ki jih starejši potrebuje. Običajno je treba vložiti vlogo na pristojni center za socialno delo ali neposredno v izbranem zavodu. Pri odločanju o dodelitvi institucionalne oskrbe se upoštevajo različni dejavniki, kot so zdravstveno stanje, socialno stanje, dohodki in druge okoliščine.
Institucionalna oskrba starejših v Sloveniji se sooča z več izzivi (uvodoma že navedeno), kot so pomanjkanje kapacitet, visoki stroški, potreba po kakovostnih storitvah in ustrezno usposobljenem osebju. V prihodnosti bo treba nameniti več pozornosti razvoju in izboljšanju te vrste oskrbe, da bi zagotovili dostopnost, kakovost in cenovno dostopnost za vse, ki jo potrebujejo. Domovi za starejše namreč v Sloveniji igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju oskrbe in podpore starejšim, ki ne morejo več živeti samostojno. V Sloveniji obstaja mreža javnih in zasebnih domov, ki ponujajo različne storitve, prilagojene potrebam stanovalcev.
V zadnjih letih se v Sloveniji poleg naraščajočega deleža starejšega prebivalstva, ki potrebuje oskrbo, že vrsto let spopadamo s hudim pomanjkanjem domov za starejše, zadnji javni dom je bil zgrajen pred 18 leti, večina javnih domov je stara okrog 40 let. V zadnjem času pa je pereč problem, kot je bilo že omenjeno, tudi pomankanje ustreznega kadra. Za dolgotrajno oskrbo predvsem tistih cenejših centrov je bilo v preteklosti pri nas namenjenih premalo javnih sredstev. Krepila se le mreža dražjih zasebnih domov, ki za delovanje dobijo koncesijo od države. Nekateri javni domovi ne sprejemajo več novih stanovalcev, saj zaradi pomanjkanja osebja ne morejo ponuditi ustrezne kakovosti storitev (tudi zaradi migracij kadra v bližnjo Avstrijo). Spremenili so se tudi standardi. Če se je v preteklosti lahko namestilo tri osebe v sobo, je danes to le za dve.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je razpis za opravljanje storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše objavilo junija 2023 (novejši podatki do izdaje knjige še niso bili na volji) z začetkom opravljanja storitev v letu 2023. Na javni razpis je prispelo 23 ponudb, strokovna komisija pa je na podlagi razpisa podelila koncesije 13 ponudnikom. S ciljem čim prej zagotoviti dodatna mesta v domovih je ministrstvo zagotovilo 65 milijonov proračunskih sredstev. Navajajo, da je zagotovljenih tudi 93 milijonov evrov nepovratnih namenskih sredstev za večjo kakovost bivanja starejših, v okviru načrta za okrevanje in odpornost pa načrtujejo tudi 59 milijonov evrov za gradnjo 850 dodatnih mest v domovih za starejše.
Vse pogosteje se pojavljajo tudi emigracije starejših iz Slovenije v domove na Hrvaško. Razlog je poleg cene, še večja dostopnost oziroma hitrejši sprejem brez čakalnih vrst. Nekateri medijski prispevki poročajo o čakalni dobi treh tednov. Mediji omenjajo tudi oglaševanje hrvaških domov, ki so povpraševanje po njihovih storitvah obrnili v svoj prid. Čeprav je bilo konec leta 2023 v Sloveniji na voljo 22.010 mest v 59 javnih zavodih in 48 izvajalcih s koncesijo, mnogi starejši čakajo na prosto sobo do tri, štiri ali tudi več let. Tisti ki so premožnejši odhajajo tudi v Španijo in Azijske države. Tam namreč dobijo hotelsko storitev za ceno storitve v Sloveniji.
Postavlja se vprašanje, kdaj naj starejši odidejo v dom za starejše. Seveda je to stvar odločitve vsakega posameznika, ki pa je v neposredni povezavi s finančnimi in zdravstvenimi zmožnostmi. Glede na vitalnost, dobro fizično in umsko kondicijo, verjetno čim kasneje. Pojavijo pa se seveda nepričakovane zdravstvene težave, ki ta proces odločanja pospešijo. Veliko krat je vmes tudi vprašanje finančne sposobnosti starejših, zato je zelo pomembna povezanost staršev in otrok oz. svojcev, ki omogočajo starejšim, da ostajajo čim dlje v domačem okolju. Tam se počutijo varne in sprejete, predvsem pa socializirane (prijatelji, sosedje, znanci). V kolikor se zgodi, da temu ni tako, je vsekakor vredno razmisliti (ob vseh morebitnih težavah) tudi o odhodu v institucionalizirano oskrbo. V dobro starejših in tudi njihovih svojcev (npr. otrok, vnukov).
Starejši imajo pred tehnološkimi napravami pogosto zadržke, a z nekaj volje se jih mnogi naučijo uporabljati in si tako olajšajo nakupe, plačevanje položnic ali denimo spremljanje sladkorne bolezni. S širokimi možnostmi komuniciranja in fotografiranja si tudi polepšajo življenje, svojci pa so zaradi sistemov senzorjev bolj mirni v skrbi za dementne. Zanimalo nas je tudi to vedno bolj aktualno vprašanje: Ali so starejši vešči uporabe sodobne IKT tehnologije? Vidrih (2020) je zapisal, da smo Slovenci na določenih področjih pri sprejemanju te tehnologije med prvimi – slovenski domovi starejših, ki uporabljajo napreden sistem elektronskega beleženja zdravstveno-negovalnih in drugih storitev, opravljenih v sobi stanovalca, so bili denimo med prvimi na svetu, ki so začeli z uporabo tovrstne digitalizacije, ta pa se je sedaj razširila že na praktično vse svetovne kontinente. Vsak pa seveda potrebuje čas, da se privadi na nov sistem dela, tudi v tujini, le da tja običajno rešitve pridejo prej, in je zato tudi digitalizacija hitreje sprejeta. E-pismenost prinaša starejšim večjo samozavest, osebno izpopolnitev, poznanstva (širjenje socialne mreže) in več poguma za osvojitev novih ciljev, kolikor so še dobrega zdravja in predvsem mentalnih sposobnosti. Zavedati se je treba, da ima tehnologija velik potencial tudi za učinkovitejše upravljanje in zagotavljanje zdravstvenih storitev, oskrbe na domu, hkrati pa možnost, da starejši čim dlje ostanejo samostojni in predvsem v domačem okolju, kar je želja vsakogar od njih. S pomočjo komunikacijskih IKT lahko vse generacije, če to le znajo uporabljati in jo seveda uporabljajo, bolje upravljajo s svojim zdravjem, so bolj aktivno vključeni v družbo in lahko živijo bolj kakovostno življenje na stara leta.
Kakovostno življenje starejših je torej pomemben element prehoda iz delovnega obdobja v čas po upokojitvi. Družba mora stremeti k temu, da starejšim pomaga pri tem z dobro in zakonsko potrjeno pokojninsko reformo. Stabilno finančno stanje ljudi, ki so delali 40 let ali več in pomagali pri blaginji države, je zelo pomembno, zato mora sistem zagotoviti normalne pogoje upokojevanja, kakor tudi vsakoletno uravnilovko med plačami in pokojninami. Zavedati se je potrebno, da so upokojenci vlagali v pokojninsko blagajno in ne more in ne sme se zgoditi, da ne bi bilo v državnem proračunu vsak mesec na voljo dovolj sredstev za izplačevanje pokojnin, kakor tudi usklajevanj le-teh, enkratnih denarnih pomoči posameznikom z nižjimi pokojninami, kakor tudi morebitnih (med tekočim letom) dodatkov in trinajste pokojnine, kar prejemalo upokojenci v marsikaterih evropskih državah (Madžarska, Švica, izstopa pa Avstrija s celo 13. in 14. pokojnino). So torej slovenski upokojenci delali slabše, manj ali država nima posluha zanje?
Bojan Macuh
Andrej Raspor
[1] Prav v času nastajanja te knjiga se socialni partnerji pogajajo o noveli, vendar je problematika tako kompleksna da bi zahtevala posebno knjigo.
[2] Tj. del koalicijske pogodbe sedanje vlade.